Zgodovina koče
Na jasi pod vrhom Mestnega vrha (1034 m) sta bili leta 1947 za potrebe gozdnih delavcev postavljeni dve leseni brunarici. V manjši so bili nameščeni delavci, v večji pa so bili konjski hlevi in manjša soba za konjarja. Kočevskim planincem je bil kompleks ponujen leta 1952. Objekti so bili takrat že zapuščeni in v dokaj slabem stanju. Po temeljitem premisleku se je takratno vodstvo PD, na čelu z g. Jožetom Kalanom, odločilo, da adaptira hlev v dimenziji 11 x 6 m, ki je bil v boljšem stanju, ostale objekte pa odstrani. V slabem letu dni so planinci s prostovoljnim delom tu uredili skromno planinsko postojanko, ki je lahko sprejela prve pohodnike. V manjšem prostoru je bila kuhinja, v večjem, ki je imel za tla stlačeno ilovico na kateri so bile nameščena skupna ležišča, pa je bila spalnica.
Družabno življenje se je v glavnem odvijalo pred kočo.
Koča je bila kasneje večkrat preurejena in dozidana, vendar je prvotni del, v velikosti 11 x 6 m, še vedno del planinske postojanke. Prav tako smo planinci ohranili prvotno zasnova brunarice, to je brunarica v kombinaciji z rezanim lesom.
Naslednjo večjo prenovo je društvo, pod vodstvom Jožeta Adamiča, izvajalo v letu 1963/64, ko so kočo podzidali s kamnitim »coklom«, zabetonirali temelje ter na kamniti tolčenec položili leseni pod. Koča je dobila notranje obloge; namesto skupnih ležišč so bili postavljeni vojaški pogradi.
Leta 1974 sta bili iz večjega prostora, v notranjosti koče, narejeni dve spalnici, na podstrešju pa so bila narejena skupna ležišča, ki so imela zunanji dostop preko tako imenovane »prižnice«. Naslednje leto je bila ob koči zgrajena še drvarnica.
V letih 1981/82 je koča doživela do takrat največjo prenovo. Po zamisli g. Janeza Merharja je bil narejen načrt temeljite prenove, ki je zajemal razširitev po celotni dolžini za dva metra, zamenjavo ostrešja, dvig podstrešja za en meter in preureditev notranjosti koče. Z deli so planinci pričeli v začetku poletja. Dela so s prekinitvijo trajala do junija naslednjega leta.
Koča je tako dobila novo kuhinjo s tekočo vodo, svoj prostor je dobil oskrbnik, spalnice so bile v celoti preseljene na podstrešje. Dotrajana kritina iz skodel je bila zamenjana s trajnejšimi betonskimi strešniki. Tudi notranjost je bila temeljito obnovljena. V koči je bil izdelan dnevni prostor s katerega so vodile stopnice do sob v nadstropju. Tako prenovljena koča je bila slovesno odprta 22. junija 1982.
Koča je nato nespremenjena obratovala vse do leta 1997, ko so se na koči znova pričela temeljita obnovitvena dela. Tokrat je društvo, pod vodstvom ga. Milene Vlašič, pristopilo k zidavi 110 m2 velikega prizidka ter temeljito prenovilo notranjost obstoječe koče. Obnovitvena dela so se izvajala postopoma, več let.
Koča je dobila nov nadkrit vhod. Stopnice v veži povezujejo spalne prostore z urejenimi sanitarijami, urejeni so tudi novi prostori za oskrbnika. Ponovno je bila posodobljena kuhinja; novo podobo je dobil tudi dnevni prostor. Fasada je zgrajena v starem stilu, to je iz brun v kombinaciji z rezanim lesom, cokel je obložen s kamnom. Projekt, ki ga je izdelala arhitektka ga. Zvonka Korošac je doprinesel k čudovitemu izgledu celotnega objekta in ohranil prvotno zamisel brunarice. Slovesna otvoritev obnovljene koče, ki je dosegala vse higiensko tehnične standarde za tovrstne objekte, je bila 25. junija 2000.
Manjša in večja dela so se nato nadaljevala še vsa naslednja leta. Leta 2002 je bila najprej zgrajena nova drvarnica dimenzij 7 x 5 m, v kateri je bil tudi prostor za električni generator. V starem delu koče so bila zamenjana dotrajana okna in tla v dnevnem prostoru.
V letu 2004 je bila na strehi postavljena mikro solarna elektrarna moči 450 W; ta je bila leta 2010 povečana na 2.830 W.
Leta 2006 smo v hribino za kočo izkopali klet, ki nam prijetno ohladi pijačo, pozimi, pa jo ohranja na temperaturi, da ne zmrzne. Streho na starem delu koče smo prekrili in jo predhodno toplotno izolirali. Tudi ostali del stare koče smo dodatno toplotno izolirali, pri tem pa obdržali prvotni videz koče. Pred kočo smo postavili otroška igrala, nad kočo pa na naravni steni postavili plezališče, kjer si lahko najmlajši nabirajo izkušnje za pohode v visokogorje.
Leta 2010 je bil h koči narejen še prizidek s sobo za oskrbnika. S tem so bila dejansko zaključena vsa dela na adaptaciji celotnega objekta.
Številna prizadevanja in izboljšave v koči gredo v smer imeti in skrbeti za čim bolj samooskrbno kočo, s čim manjšim vplivom koče oz. človeka na naravo. V koči smo v letih 2013 – 2014 vzpostavili čistilno napravo za čiščenje vseh odpadnih voda. V obdobju 2019/2020 smo pri koči vzpostavili zbiranje, čiščenje (nameščena UV čistilna naprava) in uporabo meteorne vode (ob objektu vkopani dve cisterni za vodo v velikosti 12 m3 ). Pri koči skrbno ločujemo vse vrste odpadkov, ki jih v dolini odlagamo na ustrezna mesta. Koča pri Jelenovem studencu s svojo urejenostjo danes dosega vsa ustrezna merila ter ustreza zahtevam današnjega časa.