Od kar obstajajo planinske poti, obstajajo tudi »markacije«. Človek, ki je hodil v naravo si je pot označeval, da jo je drugič spet našel.

Leta 1922 je Alojz Knafelc, slovenski kartograf in planinec, postal načelnik Slovenskega planinskega društva (SPD). Napisal je navodila za markiranje poti in izdelavo smerokazov. Od tod belo-rdeča Knafelčeva markacija.

Prve, turistično zanimive poti na Kočevskem so ob koncu 19. stoletja označili člani ljubljanske sekcije Nemško – avstrijskega  planinskega društva. Septembra 1893 so markacisti pod vodstvom prof. Jodoka Masslerja označili poti do Jelenovega studenca, Jame treh bratov , Ledene jame in Fridrihštajna. Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja so kočevski Nemci označili tudi pot na zelo obiskano in spomladi z narcisami pobeljeno Krempo ter na Mestni vrh. Po drugi svetovni vojni so prizadevni planinci pod vodstvom Jožeta Kalana med letoma 1952 in 1953 obnovili markacije na obstoječih poteh po Stojni; vzpostavitev novih poti je takrat onemogočala bližina zaprtega območja Kočevske Reke. Nove planinske poti na širšem območju Kočevske  je društvo pospešeno pričelo vzpostavljati šele po osamosvojitvi Slovenije leta 1991.

Odsek za planinske poti in markacije danes tvori 14 članov markacistov, ki skrbijo za prehodnost, urejenost in označenost preko 180 km planinskih poti na širšem Kočevskem. Med njimi smo najbolj ponosni na 122 km dolgo Veliko Kočevsko planinsko pot, prav tako na Malo Kočevsko planinsko pot, Trimčkovo pot ter druge. Trudimo se, da so poti lepo vzdrževane in varne. Poleg markacij, ki jih redno obnavljamo, nameščamo tudi smerne table in informativne kozolčke, ki jih markacisti izdelujemo sami.