8. in 9. 8. 2020 – Razor, Planja in Stenar

Sprva je kazalo dobro. Zelo dobro. Domala vse vremenske napovedi so kazale na zelo lep vikend. Precej članov planinskega društva Kočevje in poleg teh še nekaj ostalih morebitnih udeležencev, se je zanimalo za razpisano turo in s Tonetom sva pričakovala najmanj 20 glavo skupino. V tem duhu sem večkrat poklical na Pogačnikov dom na Kriških podih in prosil Ano naj vendarle poskuša najti še kak dodaten prostor v prepolni koči. Slab teden pred odhodom ji je celo uspelo in imeli smo na voljo 20 ležišč, h katerim bi se dalo dodati še nekaj modrocev. Zelo dobro. Ko je Toni v torek zbral prijave pa smo razočarani strmeli v seznamček prijavljenih. Devet. Skupaj z vsemi vodniki.

Težava je nastala v prevozu, saj je plakat obljubljal organiziranega, pogovora z avtobusnim prevoznikom za 9 ljudi pa si nisem niti predstavljal. Po par klicih in nekaj izmenjanih sporočilih je postajalo jasneje, da v hribe gremo, za prevoz pa bosta poskrbela dva dobrovoljca.

Po sprotnem pobiranju ob cestah stoječih, s pretežkimi nahrbtniki ovešenih zaspancev v zgodnjem jutru, smo se zbrali na bencinskem servisu in nadaljevali pot do izhodišča naše ture v Vratih. Po prihodu na parkirišče smo spoznali grenko resnico, da varuhi reda na parkirišču, po zgledu bohinjskih kolegov, pobirajo parkirnino za vsak posamezen dan parkiranja. Zaradi do tega dne nevidene zasedenosti parkirnih kapacitet v prelepi dolini smo še malo povijugali po makadamski podlagi in končno obstali lučaj pred Šlajmerjevim domom.

S potjo smo začeli v jutranjem hladu, dobro nam je šlo, hitro smo bili na soncu in Sovatna nam je prijetno minevala. Seveda se je ozračje precej segrelo, mi pa tudi in kljub postankom in zmernem tempu hoje smo Dovška vratca dosegli kot bi trenil. Do koče pa tudi ni bilo več daleč. Spremljali so nas prelepi razgledi, izmed skalovja so kukale raznovrstne pisane cvetlice, v dosegu rok sta nas pričakovali koča in malica.

»Dober dan.«, »Dober dan.«, »Mi smo prišli.«, »Fino.«, »Pridemo nazaj.«, »Kar dajte.«. Malo smo se najedli in odpočili, odložili v zimski sobi kak kos bremena, ki ga ne bomo potrebovali na poti na vrh, ali pa še nekaj mesecev ne, nanesli zajeten sloj zaščitnega faktorja na soncu izpostavljene dele telesa in nadaljevali pot na Razor. Je kar šlo, malo smo sopihali po grušču in šodru, ampak je kar šlo. In smo bili že na sedlu Planja. Razgledi naravnost čudoviti, tudi tisti levo in desno, vzdušje v redu, motivacija ravno pravšnja, tako da je šlo brez težav tudi naprej. Vmes je nastala še kakšna fotografija, da nam ni bilo treba hodit ravno ves čas. Pred vrhom smo se seveda malo zamudili, ker je pot na vrh pač delno navpična, tako da je trajalo malce dlje, smo pa vrh dosegli brez posebnih težav. Kako ga tudi ne bi, samo smo bili precej homogena skupina.

Po razgledovanju, fotografiranju in poziranju, malici, urejanju formalnosti, pa po še malo fotografiranja in razgledovanja, smo vzeli slovo in sestopili z vrha in dalje na sedlo, od koder smo se napotili še na Planjo. Je kar prav, da se po sestopu z Razorja pogleda kje se je hodilo in kako veličastna gora je Razor. »Najstrašnejši« del poti, ki je od podora dalje zavarovan z domala navpično jeklenico, pripelje čez zadnji, nekaj deset metrski zob nad celotno gmoto veličastne gore, ki vso svojo veličino najlepše pokaže ravno Planji. Smo strmeli kar nekaj časa, pa se spet razgledovali naokoli, fotografirali, malicali, zdaj že kar malo bolj sproščeno zbijali šale, med sestopom z vrha še enkrat uzrli »naslanjača«, ki mu od zadnjič in predzadnjič očitno še ni dovolj počitka, ter nadaljevali s sestopom vse do koče.

Najprej v svoje sobane zbrat vse potrebno za nočitev. S polnimi žepi dokumentov in gotovine v precej prevelikih »kroksih« po šodru odkolovratim do koče. Večkrat, ker je že tako, da se od začetka kaj pozabi, pa je treba nazaj … Če bi bil udobneje obut in manj utrujen, bi me morda zamikal uren sestop v smeri morja, tako pa stiskam zobke ob vsakem večjem pohojenem kamnu in željno čakam ravne podlage čez slabih deset metrov. Jedilnica podobna operacijski dvorani, eni našemljeni v kirurge, drugi v bolničarje, tistih brez se je treba pazljivo izogibat, morda so nerešljivo zašuštrani … Res super, da je recepcija hkrati šank, najbližja miza na dosegu roke, zraven klop ob peči. Prav nikamor več nismo šli. V doglednem času smo se vsi zbrali in posedeli, dokler nas utrujenost in zgodnja jutranja ura tega dne nista spravili v posteljo.

Noč je minila povsem brez posebnosti.

Prihodnje jutro smo se razdelili v dve skupini. Prva je ostala v koči in počakala zajtrk. Druga se je namesto zajtrka napotila na Stenar. Med potjo smo občudovali prebujajoče se jutro in prve sončne žarke na vrhovih okoliških gora. Družbo so nam delali čisto pravi kozorogi, ki so lenobno postopali naokoli, dva pa sta se merila v moči. Prijateljsko. Z vrha smo imeli ponovno prelep razgled, ki smo ga s pridom izkoristili. Ker smo pot do vrha premagali precej hitro in ker smo bili s prvo skupino dogovorjeni na Dovških vratcih šele čez precej časa, se nam ni nikamor mudilo. Pa smo se razgledovali, fotografirali in pozirali, malicali, pogovarjali, občudovali razglede … Po sestopu z vrha smo se na Dovških vratcih srečali s prvo skupino in skupaj sestopili v dolino. Sledila je še analiza tura v Aljaževem domu v Vratih in pod do doma.

Strinjali smo se, da sta nam oba dneva prijetno minila in da smo se imeli lepo.

simon